Naslednje jutro je bila Izola kot nalašč sončna z jasnim nebom. Vstala sem že ob osmih zjutraj in takoj odšla na zajtrk. Po zajtrku pa takoj na plažo, ko ni bilo še skoraj nobenega. Prav idealno je bilo vse skupaj. Bila sem tam ravno ob pravem času, da sem lahko najela še sup in najprej odšla na eno vožnjo po morju.
Ko sem zaključila vožnjo in se je Izola že malce bolj prebudila, je bil ravno pravi čas, da sem prišla nazaj na plažo. Odšla sem v bližnjo kavarno in si naročila kavo za seboj. Odločila sem se, da bo šla naprej na plažo nekam drugam, kjer je malo manj ljudi, tam pa običajno ni nobene kavarne. Zato si moram vse, kar potrebujem prinesti s seboj.
Ko sem vse pripravila in pospravila sem se odpeljala z avtomobilom ven iz gneče, ki se je ravno dobro začenjala. Če bi prišla pol ure kasneje, bi bilo tukaj že toliko ljudi, da bi v hipu pozabila na odlično supanje po morju, saj je Izola več kot očitno res polna ljudi. Lahko bi tudi kakšne pol že prej prišla. Kar bi bilo kar v redu, da se zapomnim za naslednjič, ko bom ponovno tukaj. Ampak v resnici mi je najbolje ustrezalo, da se najprej dobo naspim potem pa naprej. In naspala vsekakor sem se. Zato sem pa brez budilke sama vstala točno takrat, kot sem potrebovala. Budilka je bila nastavljena na dve uri kasneje, ampak sem se vseeno prej zbudila čisto sama.
Ko sem prispela na svojo bolj osamljeno plažo, mi je Izola ponovno postala mnogo bolj všeč. Skoraj nikogar ni bilo v bližini, zrak je bil svež, morje je bilo mirno in jaz sem lahko v miru spila kavo na svoji veliki brisači. Včasih tudi Izola zelo lepo preseneti, če jo dobro poznaš.
