Kako dobro se spominjam, ko sva z mami šle v trgovino in mi ne kupila dragi nahrbtnik. Tega res nisem pričakovala, ker je bil drag. Vendar takrat nisem razmišljala tako, nisem čutila tega, da moja mami ni imela ravno velike plače in da je mogoče dala za moj nahrbtnik preveč. Ker sem imela težave z hrbtenico in je vedela, da bom na faks hodila z nahrbtnikom je poskrbela, da je bil dober. Ko danes gledam študente, ne vidim več velikih nahrtnikov, študenti nosijo le malo večje torbe. Vse se je spremenilo. Pri nas je bilo čisto drugače, naši nahrbtniki so bili težki, ker so bili polni opranih oblačil in hrane, ki so nam jo dali starši za seboj. Tako smo se vozili z vlaki. Danes pa ima vse več študentov avto in tako takega življenja ne poznajo več.
Mi smo se v bistvu imeli zelo lepo. Ker smo se družili na vlaku po več ur. Tako smo komaj čakali, da pridemo skupaj in klepetamo. Tako smo planirali nove dogodivščine in se res imeli lepo. Prav nič nismo bili tečni, ker je bil naš nahrtnik tako težek, nasprotno, bili smo srečni, ker smo vedeli, da je v njemu hrana za čez teden. Ti časi mi bodo za vedno ostali v spominu in lahko rečem, da je to bilo moje najlepše obdobje. Bilo je težko odditi od doma, vendar sem končno spoznala kdo sem in kaj si želim. Naši nahrbtniki pa so itak bili noro težki in veliki. To so bila naša študentska leta.
