Enako kot na mojega dedka sem ponosen tudi na svojega očeta. Ko tako gledam nazaj, ne glede na vse kar se je zgodilo med njima, mamo in očetom namreč, je vedno lepo skrbel za naju s sestrico. Je res, da je bil cele dneve od doma, ampak ko smo šli na dopust, v tistih časih najmanj dva krat na leto, smo pa le bili skupaj. Imela sva lepo in brezskrbno otroštvo. Nič nam ni manjkalo, nama še posebej ne. Vedno je našel lepo besedo in vedno je znal razložit stvari na poseben zanimiv način. Tudi če sem ali sva s sestro kakšno ušpičila, je vedno znal fenomenalno zgladit stvari. In to brez kazni, še več, brez fizičnih kazni.
Spomnim se, da sem v svojem otroštvu dobil samo enkrat po ta zadnji. Pa še to bolj za šalo kot za res. Neverjeten učitelj mi je bil in mi še vedno je. z mamo sta naju dobro vzgojila in nama dala vrednote za nadaljnjo življenje. Spomnim se, da je imel dobro službo v veliki tovarni v našem mestu. Bil je trgovski potnik in v času naše nekdanje skupne države, je prepotoval na stotine kilometrov. Včasih sem šel lahko z njim, na ta krajša potovanja. Vedno pa, ko je prišel domov s potovanja, je prinesel kakšno darilo. Včasih kakšna zanimiva plošča za poslušanje glasbe na mikrofonu, včasih čokolada iz oddaljenih krajev, nekoč pa prav posebno darilo. Takrat modni hit, ki ga žal pri nas ni bilo mogoče dobit, Rubikova kocka. Dneve in noči sem jo vrtel po rokah in jo sestavljal, tako, da sta mi jo včasih starša prav morala skriti, da sem vsaj napisal domačo nalogo ali pa šel na trening nogometa. Bil sem glavni na dvorišču, vsi so vedeli da imam kocko in vsi so hoteli probat sestavit. Ah, kje so tisti brezskrbni časi.