Žal nisem imela najboljših pogojev za to, da bi lahko gleženj pozdravila, kot se spodobi, in sem zato morala skrbeti, da brez opornice za gleženj nisem delala bolj zapletenih gibov. Včasih priznam, da je bila opornica prej v napoto kakor pa v korist, čeprav je skrbela, da sem lahko vsaj hodila v miru. Nisem pa mogla delati kakšnih bolj zahtevnih gibov pri plesu recimo. Ampak na srečo lahko sedaj vsaj hodim brez opornice za gleženj in jo imam na gležnju, le ko izvajam kakšne športne aktivnosti. Sem že zelo blizu tega, saj bom lahko tudi športne aktivnosti izvajala brez opornice za gleženj in bo na koncu moj gleženj popolnoma pozdravljen.
Še dobro, da je bil zvin gležnja tak, da sem lahko hodila, le na določeno stran nisem smela gležnja obrniti, ker me je samo pod določenim kotom bolelo. Malce težav sem imela tudi pri tem, da sem si uredila nohte na tisto nogi, ker me je ravno to najbolj bolelo. Tam mi nobena opornica ne bi prav nič pomagala in sem se morala sprijazniti s tem, da bo to opravilo malce bolj težavno kakor obratno. In res je minilo kar nekaj mesecev, da sem si lahko v miru uredila nohte. Res sem mislila, da bo tako ostalo za vedno in bom morala začeti hoditi na pedikure. Vmes sem tudi bila nekajkrat, ker enostavno nisem zdržala te bolečine.
Sedaj nimam več težav pri hoji in urejanju nohtov in kadarkoli delam kaj takega sem lahko brez opornice za gleženj in je moje stopalo bolj svobodno. Ko grem pa na fitnes jo imama pa seveda na nogi. Edino, kar je malce moteče, je to, da na plezanje še vedno ne morem iti, ker bi za to morala biti popolnoma brez opornice za gleženj, saj drugače ne bi mogla obuti plezalk, ker so pretesne za to, da bi imela še karkoli drugega na nogi, ko jih nosim.