čiščenje avtomobila je zame dolgo časa spadalo v kategorijo opravil, ki jih stalno prelagam. Avto uporabljam skoraj vsak dan, vanj nosim vrečke iz trgovine, torbe, včasih tudi kavo ali prigrizek. Na začetku si vedno rečem, da bom pazila, potem pa se počasi naberejo drobtine, prah in madeži, ki jih sprva sploh ne opazim. Dokler nekega dne ne odprem vrat in me zadane občutek, da to ni več samo malo nereda.
Spomnim se trenutka, ko sem v avto peljala sodelavko. Usedla se je na sovoznikov sedež, jaz pa sem v istem hipu opazila vse, kar me prej ni motilo. Prah na armaturi, prazna plastenka v vratih, madeži na sedežih. Nič ni rekla, a meni je bilo nerodno. Takrat sem dojela, da čiščenje avtomobila ni samo estetska stvar, ampak tudi odraz tega, kako skrbim za stvari, ki jih uporabljam vsak dan.
Ko sem se končno lotila čiščenja avtomobila, sem si vzela čas. Najprej sem odstranila vse iz avtomobila in šele takrat videla, koliko stvari sem v resnici vozila s seboj brez razloga. Sesanje je bilo skoraj terapevtsko. Zvok sesalca, občutek čistega poda in vonj po svežem sta mi dala občutek reda, ki ga nisem pričakovala. Zunanje pranje je bilo pika na i. Avto je naenkrat izgledal mlajši, svetlejši in bolj urejen.
Od takrat naprej na čiščenje avtomobila gledam drugače. Ne kot na nujno zlo, ampak kot na majhen reset. Ko je avto čist, se tudi sama v njem počutim bolj umirjeno. Vožnja je prijetnejša, misli so manj razpršene. Presenetilo me je, kako zelo red v avtomobilu vpliva na moje počutje.
Seveda se nered še vedno pojavi. To je neizogibno. A zdaj hitreje reagiram. Obrišem armaturo, posesam preproge, odstranim nepotrebne stvari. čiščenje avtomobila mi je postalo del rutine, ne zato, ker bi morala, ampak ker vem, kako dober občutek pride zraven. In vsakič, ko zaprem vrata čistega avtomobila, imam občutek, da sem naredila nekaj dobrega zase.