Še danes jo pogrešam, kako zelo bi bila vesela, če bi me nekdo poklical in mi povedal, da je našel mojo uro Citizen, ker mi je ogromno pomenila. Včasih sem jezna sama nase, ker se nisem niti spomnila točno, kdaj sem jo nazadnje nosila. 

Prvič sem jo pogrešala, ko sem jo hotela dati gor, ko smo šli na nedeljsko kosilo. Takrat je nisem več našla. Iskala sem po celi hiši, v avtu, da bi jo našla, a je ni bilo nikjer. Spomnila sem se, da sem jo enkrat dala dol v avtu, vendar nisem prepričana, da je to bilo nazadnje, ker je to kar nekaj časa od tega. Takrat sem ravno imela avto od moža, ki pa je imel izposojenega. Potem ga je seveda vrnil in če avta ni dobro pregledal, je moja ura Citizen ostala v avtu. Samo nesramen je tisti, ki jo je našel, da ni poklical. Ne morem sedaj kriviti nobenega, ker enostavno ne vem, kje sem jo izgubila. 

Možu nisem niti povedala, ker sem vedela, da bi me kregal, kako da ne pazim na svoje stvari in zakaj dajem uro v avtu dol. Mogoče bi bilo dobro, da bi mu povedala, ker tako bi on poklical v avtohišo in vprašal, sedaj pa je minilo že preveč časa. Vse skupaj sem zamudila, lahko sem se poslovila od ure Citizen, a še vseeno neprestano razmišljam, kje še bi jo lahko iskala. Včasih upam, da se bo kar pojavila, ker se enostavno ne morem sprijazniti, da je nimam več. Ta ura je bila draga in težko sem si jo privoščila. 

Ravno takrat, ko sem si kupila uro Citizen, sem se odločila, da bo to moja edina ura in da bo nanjo še posebej čuvala. No, pa to tako. Izgubim jo in niti ne vem kje. Katastrofa, to je vse, kar lahko rečem, moje ure Citizen ne bom več našla, to je realnost, predolgo jo že iščem in preiskala sem celo hišo.