glasilo kluba


 


ŠAR PEJ OD SMRČKA DO REPA
ali Kratki nasveti, kako skrbeti za šar peja
Je šar pej res drugačen od drugih psov? Je skrb zanj res komplicirana? Potrebuje posebno nego? Vi pa na tone denarja za veterinarje? Ne, niti ne. Je pa res, da ga zaznamujejo nekatere posebnosti, ki ga delajo drugačnega od drugih psov. V knjižici boste našli skupek nasvetov, ki vam bodo pomagali, da boste lažje razumeli nekatere specifične težave šar peja, pa tudi nekaj tistih, ki jih delijo z drugimi psi. Ponujamo vam nekaj nasvetov, kako rešiti manjše težave, in nekaj opozoril, kdaj je čas za veterinarja.

Smrček Smrček pravzaprav ne povzroča večjih težav, včasih se poleti posuši in razpoka. Če težavo opazimo dovolj kmalu, je dovolj, če psu ponudimo vodo, včasih pomaga kakšna nevtralna vlažilna krema, če pa so rane globoke, bo treba k veterinarju.
Nekatere lastnike pa šar peji prestrašijo s tako imenovanim 'snežnim nosom', kakor imenujemo nosove, ki pozimi posvetlijo, poleti pa so normalno temni.
OČI
Oči šar peja predvsem v zgodnjih tednih njegovega življenja potrebujejo precej pozornosti. Vendar pa je za to poskrbel že vzreditelj. Kasneje se včasih pojavi entropija – uvih veke, ki povzroči draženje in poškodbe roženice. Če šar pej konstantno mežika in se mu oči solzijo, bo potreben obisk pri veterinarju, in če je razlog entropija, bo potrebna tudi operacija. Pri psih, mlajših od enega leta, se včasih priporoča samo šivanje veke, saj obstaja možnost, da se bo stanje z rastjo popravilo, in lahko prekmalu izvedena operacija povzroči resne težave pri odraslem psu.
Pogosto je vzrok mežikanja in solzenja oči tudi prah ali cvetni prah. Včasih pomagajo umetne solzice, vendar pa je treba ob več kot nekaj dni trajajočih težavah obiskati veterinarja.
Včasih se zgodi, da se zjutraj zbudite in v vas se zagleda vaš šar pej z veliko rdečo oteklino v notranjem kotu očesa. Včasih že popoldan, ko se peljete proti veterinarju, zadeva izgine in se ne pojavi nikdar več.
Prolaps (zdrk) tretje veke je neboleč in običajno ne povzroča nobenih težav. Če se stanje ne popravi samo, je potrebna operacija, vendar bodite pozorni, da veterinar tretje veke ne odstrani, ampak jo samo potisne nazaj in zašije, da prepreči ponoven izpad. Odstranitev pogosto vodi v težave, saj tretja veka sodeluje pri nastajanju solz in lahko pride do premajhnega vlaženja očesa. Pogosto se težava kmalu ponovi tudi na drugem očesu. Rahlo otekle veznice, ki ne povzročajo težav, so pri mladičih normalen pojav in minejo z odraščanjem. Vsake težave z očmi, ki trajajo več kot dan ali dva, je zaradi velike občutljivosti oči, pametno pokazati veterinarju.
Ušesa
Pri nakupu šar peja vam pogosto naročijo, da je ušesa treba čistiti z ustrezno tekočino tedensko ali celo dnevno. To pa velikokrat povzroči pretirano draženje sluhovodov in dolgoročno tudi resnične težave. Vsekakor je ušesa treba redno nadzorovati in z vlažnim robčkom ali krpico odstranjevati ušesno maslo, ki priteče iz sluhovoda (vedno samo toliko, kot dosežete s prstom!), in morda mesečno naliti v ušesa tekočino za čiščenje, če se vam zdi to potrebno, nikakor pa ne gre pretiravati. Kadar pa kljub temu nastopijo težave in pes stresa z ušesi, najprej besno, nato pa vedno bolj previdno; se praska, spusti ušesa navzdol, je občutljiv na dotik, je pametno najprej očistiti uho in nato za začetek naliti vanj tekočino za čiščenje. Če ni boljše, lahko zadevo ponovimo (glede na navodila proizvajalca). V kolikor se stanje kljub tem ukrepom ne izboljša v kakšnem dnevu in iz sluhovoda prihaja smrdeč izcedek ali samo vonj, gre verjetno za čisto pravo vnetje ušes, ki ga bo zdravil veterinar.
Na žalost se redko zgodi, da se vnetje ušes pri šar peju ne bi razvilo v kronično, za to je več razlogov. Lahko so zoženi sluhovodi (kar se rešuje tudi operativno), pogosti so zabrazgotinjeni izrastki po sluhovodu, ki preprečujejo normalno čiščenje in zdravljenje (tudi tu se poslužujejo operativne rešitve), šar peji pa so nagnjeni tudi h glivičnim vnetjem ušes, ki se jih bomo težko znebili, z rednim čiščenjem pa jih lahko nadzorujemo. Včasih pa so pogosta vnetja tudi znak za alergije.
Gobec
Šar pejeve podložene ustne so pogosto dober pokazatelj, da se s psom nekaj dogaja. Velikokrat se namreč zgodi, da ob stresu, fizičnem ali psihičnem, gobec upade. Takrat je modro, da smo na psa bolj pozorni, da bomo lahko pravočasno zaznali morebitne zdravstvene težave.
Šar pej ima načeloma škarjast ugriz, včasih pa se zgodi, da je spodnja čeljust nekoliko krajša (podgriz) – od nekaj milimetrov pa do več kot en centimeter. Sama podgrizavost običajno ne povzroča težav, če se ne pojavlja skupaj s tako imenovano 'tesno ustnico'. Spodnja ustnica se včasih tesno ovije okoli spodnje čeljusti, kar lahko povzroči deformacijo ugriza. Včasih pa psa tudi ovira pri hranjenju in takrat se svetuje operacija, s katero se odstrani moteči del ustnice.
Zaradi zelo polnih zgornjih usten, ki segajo krepko čez spodnje, se lahko voda, hrana in slina nabirajo v gubah, ki nastajajo, kar povzroči vnetje.
Izognemo se mu tako, da ustne gube, če se v njih nabira hrana, redno čistimo. Nikar ne pričakujte, da se zobnim oblogam in kamnu lahko izognete z briketi in umetnimi ali naravnimi kostmi. Če želite preprečiti ti dve nadlogi, je edina rešitev redno ščetkanje zob s primerno zobno ščetko in zobno pasto.



Dihala
Najprej: če opazite, da vaš šar pej težko diha, če je dihanje plitko in hitro, če diha s trebuhom, pa pred tem ni bil izpostavljen fizični aktivnosti, takoj obiščite veterinarja! Običajno to pomeni resne težave, ki potrebujejo takojšnjo veterinarsko pomoč. Tudi psi podležejo različnim prehladnim obolenjem, virozam, anginam. Če pes samo kašlja, drugače pa je živahen, ješč in nima vročine, lahko poskusite z otroškim sirupom proti kašlju ali staro domačo mešanico prežganega medu, mleka in žajblja, če ste prepričani, da pes mleko dobro prenaša. V kolikor se stanje v dnevu ali dveh občutno ne izboljša ali se celo začne slabšati, pa le hitro k veterinarju.
Podaljšano mehko nebo je krivo, da vaš mladič tako ropota in smrči. Najpogosteje ne povzroča težav in med odraščanjem izginejo vsi znaki, da bi bilo mehko nebo predolgo.
Nekateri psi imajo slabše razvit sapnik, ožji, kot bi pričakovali pri tako velikem psu. Kar pomeni, da včasih presenetijo veterinarje pred operacijo in morajo ti uporabiti manjši tubus. Občasno pa se težave kažejo tudi pri močnejših potegih na vrvici. V kolikor so težave s podaljšanim mehkim nebom ali sapnikom hujše, bo potreben obisk pri veterinarju in morebitna operacija.

Gibalni aparat

Kot pri večini pasem se tudi pri šar pejih pojavlja kolčna displazija, vendar pa lahko rečemo, da zaradi lažjih oblik nimajo težav. Stopnja displazije, ki bi pri psu druge pasme povzročala resne težave pri gibanju, šar peja ne ovira. Pojavlja se tudi komolčna displazija, ki se kaže s šepanjem na sprednje tace in ki pogosto povzroča več težav z ostružki v sklepu.
Pogosta težava šar pejev je izpah pogačice, ki se najpogosteje pokaže tako, da pes prosto teka in med divjanjem kar naenkrat zacvili in dvigne zadnjo nogo, nekaj časa hodi po treh, potem pa spet nenadno normalno uporablja poškodovano nogo, kar se lahko ponavlja. Kronične težave je treba odpraviti z operacijo, saj lahko vodijo v resne težave z artritisom ali celo hromostjo. Izpah pogačice pogosto spremlja tudi raven ali preveč iztegnjen skočni sklep, kar povzroča, da se noga v gležnju prepogiba tudi v nasprotno smer, ker so vezi prešibke. Pes ponavadi nima težav, lahko pa to povzroči zgodnje degenerativne težave sklepa in zmanjšano toleranco razgibavanja.
Pogosta težava šar pejev so tudi natrgane kolenske vezi, ki jih lahko saniramo na več načinov. Najpogosteje je dovolj tritedensko strogo počivanje.
Prebavni trakt
Razširjen požiralnik je ena od težav, ki pogosto zadenejo šar peje. Če mlad pes pogosta bljuva hrano, ki še ni prišla v želodec, in hujša, je zelo verjetno, da je požiralnik razširjen in njegovo gibanje nenormalno, kar veterinar potrdi z rentgenskim slikanjem. Tak pes bo moral jesti iz dvignjene posode, včasih celo tako visoko, da s prednjimi tacami stoji na stolu, posoda pa je v višini mize. Vsak pes kdaj pa kdaj poje kaj, česar ne bi smel, in takrat ponavadi dobi diarejo ali bruha. Če to traja več kot 48 ur, če je blato ali bruhanje krvavo, če je pes še mladič, če postaja apatičen, je vsekakor treba poiskati veterinarja. Svetuje pa se, da se pes vsaj 24 ur posti, dobiva pa čim več tekočine, lahko tudi tekočino, ki ostane pri kuhanju različne zelenjave, in borovničev čaj.
V kolikor se bruhanje in/ali driske pojavljajo pogosto, je treba pomisliti tudi na bolj resne bolezni. Če laboratorijski izvidi ne kažejo nič posebnega, bo veterinar najverjetneje posumil na bolezen vnetih prebavil (Iflammatory Bowel Disease – IBD), na sindrom razdraženih prebavil (Irritable Bowel Syndrome – IBS) ali na preobčutljivost na določeno hrano. V grobem bi bolezni lahko razložili kot zavračanje določenih sestavin hrane, kar lahko pripelje celo tako daleč, da pes v končni fazi dobi prebavne težave po vsej možni hrani, sploh če bolezni v začetku ne jemljemo resno in eksperimentiramo z različno hrano predolgo.
Če se vam kdaj zgodi, da se psu nenadno napihne trebuh, da se pes sili na bruhanje, pa ne izbruha ničesar, da se močno slini, da vsako stvar, ki jo použije takoj izvrže, sope in čuti močne bolečine, ne oklevajte – takoj k veterinarju! Najverjetneje gre za delni ali popoln zasuk želodca, ki je življenjsko nevaren, in pes potrebuje takojšnjo veterinarsko pomoč.



Koža
Čeprav šar peji slovijo po težavah s kožo, je večina težav v resnici samo normalna sezonska menjava dlake, ki pa pogosto res ne izgleda najlepše. Ko bo torej vaš mali šar pejček spomladi začel odmetavati dlako, da bo naluknjan kot švicarski sir, morda pa se mu bodo na mestih brez dlake celo naredile majhne vlažne ranice, ga najprej pokažite vzreditelju ali izkušenemu lastniku šar peja, saj tudi neizkušenega veterinarja kljub dragim preiskavam, ki ne pokažejo ničesar, pogosto zavede včasih res grozljiv videz. Res pa je, da ima kar nekaj šar pejev težave za alergijami, ki se kažejo na koži. Alergije so lahko na hrano ali na kakšne zunanje dejavnike, pogosto pa kožne spremembe spremljajo vneta ušesa, vnetja med prsti, srbenje in neprijeten vonj celega psa. Težavam zaradi alergij se lahko izognete, tako da se alergenom izogibate. Pri hrani to pomeni, da z izločevanjem ugotovite, kaj sproži težave. Pri zunanjih dejavnikih pa boste morali pozorno spremljati okolje in v njem odkriti, kaj je tisto, kar psu ne ustreza. V kolikor so težave res hude in se alergenom nikakor ne morete izogniti ali jih ne morete določiti, obstaja še možnost, da s krvnimi preiskavami ugotovite, na kaj je pes alergičen, in se potem odločite za imunoterapijo. Pogosta težava mladih šar pejev je demodeks, pršica, ki živi v korenu dlake in se v zanjo ugodnih okoliščinah preveč namnoži in povzroči izpadanje dlake v okroglih, nesrbečih lisah. Če pri večini drugih psov to mine brez večjih težav brez zdravljenja in se pri njih pojavlja najpogosteje na gobcu in šapah, se pri šar peju na to ne zanašajte. Zdravljenje je potrebno, in to preden se bolezen razvije iz lokalizirane v generalizirano, ko jo pogosto spremljajo še bakterijske infekcije. Kožna mucinoza (cutaneus mucinosis) je ravno tako pogost pojav na koži šar pejev. To so drobni mehurčki, ki se vežejo v grozdaste oblike in so napolnjeni s prozorno lepljivo tekočino. Običajno ne povzročajo kakšnih težav, so zgolj estetska motnja. Lahko pa pride do površinske infekcije, če si jih pes spraska, čeprav le redko srbijo. Še ena težava, ki jo je treba zdraviti takoj, so gotovo glivice (najpogosteje Malassezia). Najlažje jih boste prepoznali po temno obarvani koži z redko dlako ali brez nje. Če glivic ne zdravimo, se kaj lahko zgodi, da se na koži razvije elefantioza – koža postane kot koža slonov, ki jo lahko spremljajo tudi sekundarne bakterijske infekcije. Elefantioza pa je tudi eden od znakov za alarm, da je treba pregledati ščitnico.

Sečila in rodila

Če pes urinira pogosteje kot ponavadi, če več pije kot ponavadi, če kaže, da ga pri uriniranju boli, peče, če se postavlja v pozo za lulanje, pa ne spusti niti kapljice, bo obisk pri veterinarju nujno potreben. Najbolje bo, če ujamete urin in ga odnesete s seboj, seveda pa ga lahko s katetrom vzame tudi veterinar. Uroinfekti so pri psih pogosti, ravno tako pa tudi različni kamni in kristali. Veterinar bo predpisal zdravljenje in v primeru kamnov ali kristalov tudi dieto, ki se je morate strogo držati. Svetujem vam, da psu, ki je nagnjen k formiranju kamnov ali kristalov redno pregledujete urin, da se izognete morebitnim resnim težavam ob nastanku večjih kamnov. Pogosto se zgodi, da je za vzdrževanje čistega urina potrebna dieta vse življenje. Inkontinenca je pogosta težava steriliziranih psic, ki se jo da krotiti z nekaterimi zdravili, ki pa imajo lahko zelo neprijetne stranske učinke. Vedno kadar šar pej več urinira, več pije ali se kako drugače spremeni izločanje urina, je treba stvar jemati zelo resno. Ledvična odpoved je še vedno najpogostejši vzrok smrti šar pejev. Gnojno vnetje maternice (pyometra) je pogosta težava nesteriliziranih psic, sploh tistih, ki imajo ponavljajoče namišljenie brejosti. Če psica mesec ali dva po končani gonitvi začne več piti, pogosteje urinira, izgubi apetit, je potrta, lahko ima vaginalni izcedek ali pa se pojavi šibkost zadnjih nog, je treba takoj k veterinarju. Bolezen je življenjsko nevarna in le redko jo lahko pozdravimo z antibiotiki. Običajno je potrebna odstranitev maternice in jajčnikov, ki pa je med samim vnetjem zelo nevarna. Nekatere pogostejše bolezni šar pejev, na katere moramo biti še posebej pozorni Če pri šar peju opazite spremembe na dlaki in koži, izgubljanje dlake, neredne pojatve, zmanjšan spolni nagon, pes pridobiva na teži, se hitro utrudi, več spi, lahko posumite na hipotiroidizem – zmanjšano delovanje ščitnice, ki je pri šar pejih zelo pogost. Za postavljanje končne diagnoze so potrebne preiskave krvi, zdravljenje pa mora vedno nadzorovati veterinar. Vsako nenadno povišano telesno temperaturo, ki mine v 12 do 48 urah in ki ji veterinar ne najde vzroka, moramo jemati kot možno šarpejevsko družinsko vročico (Familial Shar Pei Fever – FSF). FSF je avtoimunska bolezen, pri kateri telesna temperatura hitro naraste tudi do 41,7˙C. Lahko jo spremljata tudi otekel in boleč, občutljiv gobček ali skočni sklep. Temperatura sama od sebe pade po največ 48 urah, psu pomagamo s 100 mg Aspirina na 10 kg telesne teže med epizodo na 6 ur in še 3 do 5 dni po epizodi na 12 ur (dr. J. Vidt). Laboratorijske preiskave običajno ne pokažejo ničesar, ničesar, vendar se ne pustite odpraviti tako zlahka. FSF je huda bolezen, ki lahko za sabo potegne marsikatero komplikacijo, med drugim tudi odpoved ledvic
Amiloidoza
Amiloidoza je ena od bolezni, ki lahko sledijo epizodam FSF, lahko pa se pojavi tudi samostojno. Gre za nalaganje amiloida v medcelične prostore, kar povzroči uničenje celic. Pri šar peju se amiloid najverjetneje najpogosteje nalaga v ledvicah, včasih pa tudi v jetrih. Amiloidoza je eden najpogostejših vzrokov smrti pri šar pejih. Masteocitoza je oblika raka, ki se pri šar peju razvija drugače kot pri drugih psih. Prognoze drugih psov običajno niti niso tako slabe, saj pogosto doživijo normalno starost, čeprav se jim masteocitome odkrije že pri 4, 5 letih. Pri šar peju pa so tumorji pogosto zelo agresivni, če se pri drugih psih najpogosteje pojavijo samo na koži, so pri šar peju pogosto prizadeti tudi drugi organi, pri drugih psih rastejo počasi in se pojavijo v starosti 4, 5 let, pri šar peju pa so hitrorastoči in se pojavljajo pogosto že okoli pol leta starosti. Zato je pametno vsako zatrdlino na koži, ki po nekaj tednih ne izgine, pokazati veterinarju.
Preventiva
Preventiva Poleg redne uporabe sredstev proti zunanjim in notranjim parazitom, poleg skrbi za čista ušesa, zobe in dlako, poleg kvalitetne hrane in rednih nadzorovanih sprehodov, so največ, kar lahko za vašega psa naredite, redni preventivni pregledi s kontrolo krvi in urina pri veterinarju, ki pasmo pozna ali se je o njej pripravljen učiti in naučiti. Pri psih do petega leta enkrat letno, pri starejših na 6 mesecev, pri tistih, ki pa so kadarkoli imeli težave s sečili ali kadarkoli dobili nenadno vročino brez pravega vzroka, pa na 3 mesece. Pri vsakem psu lahko s preventivnimi pregledi preprečimo hujše zdravstvene težave ali pa neozdravljive težave odkrijemo dovolj zgodaj, da psu lahko podaljšamo kvalitetno življenje. Pri šar peju, ki ga odpoved ledvic in različne avtoimunske bolezni še toliko bolj ogrožajo, pa je to še toliko bolj pomembno. O izbiri veterinarja Veterinar je tisti, na katerega podatke se boste zanesli, ko boste sprejemali odločitve, povezane z zdravstvenim stanjem vašega šar peja. Zato je izbira veterinarja še kako pomembna. Na to vpliva veliko dejavnikov; koliko pozna pasmo, koliko izkušenj ima z njo, kakšen je njegov odnos do pasme in psov, kakšen je njegov odnos do vas, se lahko z njim pogovorite, vas posluša, razumete, kaj govori, je pripravljen sodelovati z vami, se je pripravljen učiti in posvetovati o stvareh, ki jih ne pozna, je pripravljen priznati, da česa ne ve, in vas napotiti k specialistu, vam pomaga razjasniti dvome, razume vaše zadržke do uporabe nekaterih zdravil, vam je pripravljen razložiti možne komplikacije, vam svetuje v dobro psa … Še je takih vprašanj in pri iskanju pravega vem želim vso srečo!

Pripravila Mojca Štrukelj, podpredsednica SKŠP, september 2004

                 

 

   
  design, developed and maintained by Parlic Design © Copyright © 1999-2004 | All Rights Reserved